Tega usodnega dne je na vrsti Jamska tura po poteh okoli Beke in Ocizle z ogledom nekaterih jam in ostalih naravnih in malo manj naravnih znamenitosti.
Priprave, spoznavanje novih članov, spoznavanje novih nečlanov, spoznavanje na splošno in dogodek dneva, prevzem majic z logotipom foruma.
Ozračje se je segrelo že takoj na začetku, saj so vsi zgroženo ugotavljali, da so majice napačne velikosti.
No, problematika se je s korenitom posegom s škarjami uspešno rešila in že je na vrsti ogrevalni vzpon proti Socerbu, direktno iz vasi po asfaltu.
In ker je to baje MTB tura, kmalu preidemo na kolovoz.
Zaradi slabe organizacije, zgrešene poti ali česa tretjega je kmalu veselja konec in kolesa je treba porivat ali nosit gor po stopnicah do gradu.
Verjetno bo nekaj tretjega, saj se orgnizator navihano smeji, ali karkoli pač to je.
Kakorkoli, gor pridemo vsi brez večjih poškodb. To je tudi edina fotografija, kjer sem tudi jaz gor.
In medtem ko si eni ogledujejo okolico,
drugi ugotavljajo zakaj aparat zopet ne dela dobrih slik,
Stelio oz. Zvezdan oz. StarMan razlaga zgodovino sveta.
Po kratkem počitku se zlepa al zgrda vsi odpravimo naprej.
Ups, ma kaj glih zdaj si se mogu dvignit, da je glavo rezalo?
Ja, saj vem dolgočasno je tu po ravnem, brez klancev.
Mehanik Mladen in metla Pero, kot protokol zahteva, sta zadnja.
Preden pospravim aparat v nahrbtnik in poiščem pot, so vsi že okupirali glavni trg v Ocizli, kjer je potrebno najti pravo pot naprej.
Saj, tega sem se bal. Smo se že zgubili.
Na srečo pride kmalu njegovo veličanstvo, Admin in nas reši.
Začne se lepši del vožnje. Spuščanje v grapo. Nekateri ga prevozijo previdno z nogami,
drugi pa norijo dol tako hitro, da ne uspem niti čase na aparatu nastavit...
Pa saj ne morem verjet. Zopet smo se izgubili? Ali se samo posvetujejo?
Enim je čisto vseeno, važno, da imajo kaj za glodat.
Posvet je obrodil sadove, od tu dalje samo peš.
Konkurenca pri fotografiranju je močna,
tudi pri opicah...
Po urah utrudljivega plezanja,....
pridemo v jamo.
Napredujemo zelo počasi, saj nevarnost zmočenih nog preži na vsakem koraku.
Kmalu se večini izpraznejo baterije v svetilkah, tako, da je nazaj potrebno v temi.
Eni so brihtni. Niti na kraj pameti jim ne pade, da bi v temo rinli.
Nekako nam uspe opravit ogled dveh ali več jam, prevozit en kup gozdnih poti, na koncu pa na makedam proti Kastelcu.
Seveda, na prvem razpotju zopet ne vemo kam bi....
Reši nas seveda zdolgočaseni Admin.
Ko oddirjajo vsi naprej ostanem zopet sam, pospravim aparat in se spustim v Kastelec na pršut in bobiče.Odlična turca, prijetna družba in super vreme. Če bi dan prej deževalo, bi bilo še boljše. Vidli bi dva ali tri slape in po blatu rili.
Ni komentarjev:
Objavite komentar