torek, 17. december 2013

Ana drugič

Niti en cel mesec ni naokoli in zopet ima nekdo roj dan. Tokrat eden najmlajših, Ana. Torej gremo zopet v Vukoj***** k Urški in Janezu.

Tokrat je padla odločitev nič spanja. Samo na hitro pihat svečke in nazaj dol.

Ker sem v pripovedovanju bolj slab, je vse začinjeno s fotografijo:

Iz sončne obale gas v meglo, vse do zadnjih kilometrov, kjer se je megli pridružilo še ivje.



Popolnoma prestrašeni kaj za vraga bo na vrhu hriba se nam na koncu odpre fenomenalen razgled. Megla ostane spodaj mi pa na sonček.


Ker sem siten gost, sem že po telefonu napovedal uro prihoda, tako da me je takoj na začetku pričakalo nekaj Istrskega za pod zob, saj ni pametno nazdraviti na prazen želodec.


Ampak je bilo ta lepih stvari kmalu konec. Urška je takoj pošlihtala moški del populacije in eko kako sva končala; kot lupilca krompirja:


Ostali so imeli prosto:



Malo levo, malo desno, malo poklepetamo in že so dobrote pripravljene za "u tečo":


Kot vojaki:



In na koncu "ne moreš da verjameš":


FENOMENALNO!!!!

Kmalu si vsak najde svoj kot, midva z Branko pa jo mahneva malo na vrh hriba v mraz:









Ko sonce dol pade naju že res fanj zebe, pa še tema se začne delat, tako da še Luno ulovimo in že greva nazaj na toplo:


No počasi se stvari začnejo odvijat drugače in čas je za malo ukvarjanja z mularijo in ustvarjanja:



Meni seveda pripada mega kulska kava:


Branka eno zaigra...
...desna roka je seveda tam samo za okras, še vedno neuporabna...


...in čas je za torto in vse kar spada zraven:


4 okusi v eni torti, itak sem pozabu kateri, ampak res je bila dobra.

Še tisto brezvezno slikanje vsakega z vsakim s torto z vsemi pripomočki za slikanje...
Sam sem se osredotoču na Ano, za druge me ne briga:


In Urška ni Urška, če ne preseneča vsakič znova. Vsak otrok ima svojo torto:



In potem zopet bla, bla in he he....

Kot ponavadi mi Tatjana teži, da ona ni za slikat, da pride grda, da ni... ne vem kaj sploh govori, itak pol od tistega kar pove ne slišim, drugo pa pozabim. Pa če ni fenomenalna na tej slik, pol res ne vem...OK, mogoče sem malo pretiraval...


Malo zabave za odrasle in otroke, frizerski salon Pr`Urške:



Glej, glej, tudi Tanja se počasi, ampak res počasi upa pred aparat. Tako čisto počasi se začne nastavljat, seveda na začetku totalno prestrašeno in čisto sanja se ji ne, kako se mora nastavit...


Na srečo njen mali zmajček plane v jok in jo malo sprosti:


 Te moje pa nimajo problemov z nastavljanjem kameri:




In za konec še kar je najbolj pomembno, smeh:



Urška, Janez, Žiga in Ana, na srečo se kmalu zopet vidimo. Ampak zdaj boste vi hodili dol nekaj časa...



3 komentarji:

Urška pravi ...

Kaj ti čem rečt...ZAKON SI!!!!

Urška pravi ...

Kaj ti čem rečt...ZAKON SI!!!!

David B. pravi ...

Me zanima, če bo tudi Tatjana tega mnenja...