David's blog

Jamska tura

2009-09-29T14:00:00.000+01:00

27.9.09, okoli 9:00 se začnejo v Kastelcu zbirat avtomobili iz vseh strani obale.
Tega usodnega dne je na vrsti Jamska tura po poteh okoli Beke in Ocizle z ogledom nekaterih jam in ostalih naravnih in malo manj naravnih znamenitosti.

Priprave, spoznavanje novih članov, spoznavanje novih nečlanov, spoznavanje na splošno in dogodek dneva, prevzem majic z logotipom foruma.

Ozračje se je segrelo že takoj na začetku, saj so vsi zgroženo ugotavljali, da so majice napačne velikosti.

No, problematika se je s korenitom posegom s škarjami uspešno rešila in že je na vrsti ogrevalni vzpon proti Socerbu, direktno iz vasi po asfaltu.

In ker je to baje MTB tura, kmalu preidemo na kolovoz.

Zaradi slabe organizacije, zgrešene poti ali česa tretjega je kmalu veselja konec in kolesa je treba porivat ali nosit gor po stopnicah do gradu.

Verjetno bo nekaj tretjega, saj se orgnizator navihano smeji, ali karkoli pač to je.

Kakorkoli, gor pridemo vsi brez večjih poškodb. To je tudi edina fotografija, kjer sem tudi jaz gor.

In medtem ko si eni ogledujejo okolico,

drugi ugotavljajo zakaj aparat zopet ne dela dobrih slik,

Stelio oz. Zvezdan oz. StarMan razlaga zgodovino sveta.

Po kratkem počitku se zlepa al zgrda vsi odpravimo naprej.

Ups, ma kaj glih zdaj si se mogu dvignit, da je glavo rezalo?

Ja, saj vem dolgočasno je tu po ravnem, brez klancev.

Mehanik Mladen in metla Pero, kot protokol zahteva, sta zadnja.

Preden pospravim aparat v nahrbtnik in poiščem pot, so vsi že okupirali glavni trg v Ocizli, kjer je potrebno najti pravo pot naprej.

Saj, tega sem se bal. Smo se že zgubili.

Na srečo pride kmalu njegovo veličanstvo, Admin in nas reši.

Začne se lepši del vožnje. Spuščanje v grapo. Nekateri ga prevozijo previdno z nogami,

drugi pa norijo dol tako hitro, da ne uspem niti čase na aparatu nastavit...

Pa saj ne morem verjet. Zopet smo se izgubili? Ali se samo posvetujejo?

Enim je čisto vseeno, važno, da imajo kaj za glodat.

Posvet je obrodil sadove, od tu dalje samo peš.

Konkurenca pri fotografiranju je močna,

tudi pri opicah...

Po urah utrudljivega plezanja,....

pridemo v jamo.

Napredujemo zelo počasi, saj nevarnost zmočenih nog preži na vsakem koraku.

Kmalu se večini izpraznejo baterije v svetilkah, tako, da je nazaj potrebno v temi.

Eni so brihtni. Niti na kraj pameti jim ne pade, da bi v temo rinli.

Nekako nam uspe opravit ogled dveh ali več jam, prevozit en kup gozdnih poti, na koncu pa na makedam proti Kastelcu.

Seveda, na prvem razpotju zopet ne vemo kam bi....

Reši nas seveda zdolgočaseni Admin.

Ko oddirjajo vsi naprej ostanem zopet sam, pospravim aparat in se spustim v Kastelec na pršut in bobiče.

Odlična turca, prijetna družba in super vreme. Če bi dan prej deževalo, bi bilo še boljše. Vidli bi dva ali tri slape in po blatu rili.

Pomočnica Brina

2009-09-26T20:04:00.007+01:00

Pomočnica Brina je tudi naredila kar nekaj fotografij. Nekaj prav odličnih.

Saj veste kdo je Brina, kajne. Tista luštna, s ta dobrim aparatom.

Sneži. Dobro ji je to uspelo.

Osredotočala se je predvsem na neumnosti, ki so jih zganjali otroci. Kdaj so to delali ne vem.

Mmmm, črno-belo. Zdaj vem zakaj me je spraševala, kaj je to "monotone".

Ta fotografija mi je še posebej všeč. Ena boljših tistega dne.

Fotografirat pa se je učila že doma.

Urška in Janez

2009-09-22T09:26:00.017+01:00

Poroka!

Izrečeni DA, ki spremeni potek življenja posameznika v skupno življenje. Njuna pričakovanja, želje, upanje,... vse se odvrti tisti trenutek. Le da so takrat misli tako zaposlene, da....

Na srečo so na poroki ponavadi tudi svati, ki mislijo namesto neveste in ženina, čeprav v veliki večini samo na hrano in pijačo.

Takšnih in drugačnih zadev je blo tolko, da so se nekateri prav martrali vse "pospravit".

Dve že oddane, zadnja bo čez par ur. Kaj neki se staršema podi po glavi v tem trenutku. Čez par let, upam, bom tudi sam zvedu.

Nekateri so pridni in pripravljajo preizkušnje, če je Janez sploh vreden Urške,

druge pa se nastavljajo fotografu in se štelajo.

Teh romunov, se pa človek res ne more nikakor znebit. Povsod so.

Pa je le prišel fant iz Gabrovke. Ampak najprej ga bo treba malo olajšat, da se kar takoj nauči kako izgleda življenje v dvoje.

Medtem pa se ona pripravlja.

Še uhane in gremo.

Prvi stik je že mimo,

Saj sta prav luštna.

Po mojem je ona bolj, moški mi niso preveč...

Še zadnji pogled proti domu pa gremo naprej.

Ok, ok. Še te tri zraven neveste.

Gremo, gremo, grad Bogenšperk je daleč in že zamujamo.

Pa kaj je to edina sobota za poroke letos?

Ko se človk reši avtoceste lahko končno tablice in šopek namesti tam, kamor paše.

Tudi Janez dobi svoje.

Ja, ja tega nastavljanja bo danes kar dosti.

Še malo na travi....

Pa malo ljubčkov,....

Poglej, poglej kmalu ne bom imel kaj delat, konkurenca.

Katja pa je že omagala. Kje pa, to so priprave na nočno žuranje.

Ja, ja. Zdaj niso več ure ampak minute.

Čakamo in čakamo.

Opa, počasi. Ti še nisi na vrsti.

Aha, tadva pa sta prava.

Glejte kak je lep moj prstanček.

Moja draga more vsekakor prva voščit...

Eni majo pa vsega že zadosti.

In medtem ko fotograf služi svoj kruh,...

...ostali jemo,...

... pijemo,...

...in zganjamo neumnosti. Ta je podoben unemu romunu.

Še nazdravimo,

Pa gremo dalje.

Vmes smo se malo zgubili, pa malo cerkev obiskali na koncu pa nekje na lepem končali. Oz. začeli.

S plesom.

Pa račkami.

Ta hudič se je od nekje prikazal in terjal svoj davek.

Edi je poskrbel, da se je zapelo tudi kaj po istrijansko.

Pa torta je baje tudi bila. In to tako fina, da sem jo raje jedu kot slikal.

Počasi počasi postajamo utrujeni. Nič čudnega, saj je polnoč že kar mimo.

Ta na desni sicer grdo gleda, ampak je zelo dober človek. Mislim, da ne bo nič narobe, če v imenu mladoporočencev napišem: Hvala Sandi!

To sva pa jaz in moja draga. Vsaj na eni sliki sem. Hvala Matej, če se ne motim.

Glej no glej, na dveh sem. Z eno od mojih princesk plešem. Hvala Branka.

Vzdušje se umiri, tako da ostaneta samo še mladoporočenca.

Ostali namreč skačejo in norijo.

Hm, malo bi še lahko počakal.

Še za naslednjo poroko poskrbimo, pa bi kar nehal. Od tu naprej ni za javnost.

Urška in Janez vso srečo.

Parenzana II.

2009-05-25T05:55:00.007+01:00

24.5.2009. Sončno vreme. Nekaj več kot 20 kolesarjev in kolesark se spravi malo kolesarit po Parenzani. Tokrat jubilejno, že drugič.

Prvi postanek je bil že po par metrih višincev proti Savudriji,

kjer je gospod z najmodernejšo ultra lahko čelado opravil svoje fotografske podvige,

ostali pa smo uživali na soncu in si ogledovali soline.

Prvi klanec navzdol kjer so hrvati že dobili prve klice, da se proti Puli pomika skupina kolesarjev.

Ko gre gor, se pa skupina že podaljša.

Še od zadaj.

Pa zopet od spredaj, potem pa gre aparat v nahrbtnik vse do kažete pri Završju ali tam nekje.

Kaj sem že povedal, da je bilo sončno?

Pri povratku se je skupina še bolj podaljšala. Očitno je, da so tisti v rumenih majicah zelo slabo pripravljeni, saj so bili ves čas zadaj.

Nekateri od utrujenosti sploh niso mogli več kolesarit.

Na srečo je bil "dom" blizu in spust do Sečovelj ni predstavljal ovir.

Občasno maltretiranje

2009-04-10T05:57:00.002+01:00

Kolesarjenje je lep in enostaven šport.

Se usedeš in greš.

Pa sem šel. Po blatu gor, po asfaltu dol in po asfaltu gor in po blatu dol:

Ko pa je teh "sedečih" gor dol že zadosti in se dvigne luna škljocnem še eno slikco preden zaide sonce in čimhitreje proti domu ker sem brez luči:

Slikce pa so narejene s ta malim A95. Preveč padcev pri sedenju in drsanju gor dol po blatnih poteh, da bi vleku Olyja s sabo.

Obdelava?

2009-03-25T13:59:00.004+01:00

Kako je ta nastala ne vem. Kar naenkrat se mi pojavi v mapi zraven ostalih normalnih. Ima končnico tiff namesto jpg in edit v imenu. Ja verjetno sem nekaj z nečim urejal.???
Če jo odprem z navadnim pregledovalnikom je takšna, če pa uporabim kaj boljšega je pa navadna fotografija. Ne bodi mona uporabim PrtScr in evo jo:

Bedarije

2009-03-25T13:22:00.004+01:00

Ko praznujemo rojdan delamo bedarije.

Priprave:

Preizkus:

Rezultat:

Ko se pa mularija domov odpravi pa ostane:
:)

Drobtine

2008-12-20T19:18:00.005+01:00

Kot vsaka igrača, ki kmalu konča v kakšnem kotu je ta blog, če to sploh lahko imenujemo blog, na stranskem tiru.

Sem pa vseeno naredil vmes kakšno fotografijo.

Oktober, pogled z vrha Slavnika.

Malo pozneje na pol poti dol.

Tudi na Nanosu smo bili, večkrat.

30. oktober, Piran. Lep sončen dan.

Olympus E

2008-03-11T10:49:00.001+01:00

Slika sicer ni moja, mi je pa všeč :)
Olympusovci že vejo zakaj.

Galeb I ja

2008-02-11T13:46:00.005+01:00

Je pel Oliver, jaz pa se razočaran nad vrabci spravim nad galebe.
Pripravljeni v burji so me veselo čakali na pomolu:
Dva koraka proti njim, pa je že vse v zraku:
Potem pa se začne igranje s fotoaparatom. Zaslonka zaprta, zaslonka odprta, ISO 100 do 400, IS on, IS off, C-AF, S-AF, od spredaj, od zadaj, proti soncu, od sonca:
Malo pristajanja:

Kar nekaj kreganja med njimi za najvišji položaj na štangi:
Nesporni zmagovalec borbe:
Ko so na tleh je fotografiranje občutno lažje:

Še nekaj bolj od daleč. Jasno je, da bi mi kakšen 300mm bolj koristil:
Lepote Slovenskega morja je zabeležil tudi Olympus:

Ko je odletel še zadnji galeb, sem s polno 2Gb kartico odšel domov še jaz:

Ptičanje

2008-02-11T13:15:00.000+01:00

Birding, bi rekli jangleži.

Šokiran nad izdelki Petra Mlakarja, sem se eno mrzlo nedeljsko jutro odpravil malo okoli po vinogradu lovit ptice. Glih tako za foro, da se malo sprehodim in potestiram nov aparat. Vse skupaj je izpadlo bolj žalostno.

Takšnih gnezd je bilo en kup:

Od ptičev pa samo en vrabec na dosegu aparata, pa še ta bolj bogi:

Jaz in on. Le ptičev nikjer. Ampak čivkanje slišim.

Eno raketo v zraku sem celo uspel videt, fotografija pa je bolj za smeti:

Ko je pristala na drevesu, pa je bila žal predaleč, pa še na napačni strani:

Kot kaže bi rabil malo daljši objektiv (uporabljen 40-150), pa malo bolj se bo treba potrudit za ptičke.

Razočaran nad vrabci, sem šel še malo do morja, kjer sem vadil na galebih:

Tukaj je bilo malo več sreče.

Ena sama igra

2008-01-25T14:10:00.000+01:00

Vse skupaj je samo igranje in izgubljanje časa, ki ga ni.

Te dni je bila luna res mogočna.

Ko bi le imel kakšen objektiv zanjo...

Zraven pa pašejo tudi zvezde :)

Blok

2008-01-21T15:41:00.000+01:00

Kdaj bojo že enkrat porušli ta Tomosov blok....

Tam kjer sem stal, pa so začeli s pripravami za tunel.

Akvarij

2008-01-17T13:52:00.001+01:00

180 litrov vode, peska in rastlin:

Pa kakšna ribica se tudi najde:

Lotus:

Zanj in balončke kisika je pa potrebno 10 ur dnevno 180 W svetlobe, gnojil in dodajanje CO2.

E-510

2008-01-13T17:13:00.001+01:00

Te dni sem dobil novo igračo: E-510 z objektivom ZUIKO 14-54 mm.

E-500 je naprodaj. Poceni. Ampak ker tega razen mene nihče ne bere....

Kratek sprehod in spoznavanje nove opreme.

Tiste bele pike na tleh so drekci. Galebji. Se jih ne vidi?

Boljše?

Brez njiju ne gre. Bistvo bistva.

Pa se malo poigrajmo.

Ko se stemni pa domov.

Malo obdelave

2007-12-26T08:49:00.000+01:00

Zadnjič smo se malo sprehajali, pa smo seveda nekaj poslikali. Na forumu dpreview sem videl neko zanimivo obdelavo, zdaj pa sem malo obseden s tem.

Ogledat smo si šli star stražarski stolp v Podpeči.

Vasica je prav idilična s nekaj novejšimi in nekaj prav starimi, razpadajočimi hiškami. Prav vse so pa zanimive.

Od višine se zvrti... Pogled z vrha.

Seveda brez paketa ne gre.

Tale sicer ni naš, ga pa imamo vseeno radi.

Za nazaj pa smo si še vlak ogledali. Lep filling, ko 1m stran drvi dosti tonska tovorna kompozicija.

Arhiva

2007-06-14T14:26:00.000+02:00

Malo sem gledal starejše fotografije, pa našel nekaj posrečenih. Vsaj meni se tako zdijo.

Glej kaj tam plava?

Mmmm...

Imamo pač radi pašto...

Ko na obali zapade sneg se vsi odvežemo.

Ne slikaj me takšno!

Gor na turn

2007-05-24T20:15:00.000+02:00

Izolan sicer ne hodi pogosto v Koper, ampak puncam sem obljubil, da jih bom enkrat peljal na koprski turn, tako da ni blo druge kot prehodit vse stopnice do vrha.

Malo pod vrhom začnejo zvonovi nabijat. Sreča, da so hitro odpeli svojo...

Razgled je kar lep, če so ti všeč strehe.

Zopet sem ugotovil, da se bojim višine. Z muko sem se naslonil čez in slikal.

Ta je pomjanski.

Tudi ona je pomjanska.

Moje princeske

2007-05-16T17:51:00.000+02:00

Dve čisto tako mimogrede.

Grad Črni Kal

2007-05-15T21:05:00.000+02:00

Želja po drugačnem sprehodu in dve ure prostega časa, sta krivi za današnji izlet do razvaline črnokalskega gradu.

Zgrajen je bil baje nekje v 11. stoletju. Pot do gradu je zelo enostavna. V vasici Zgornji Črni Kal je makedam pot, ki vodi do črnokalskega plezišča, od tu naprej pa mimo razgleda na vrhu stene vodi markirana pot. Vsega skupaj par minut.

Razgled je kar zanimiv, čeprav če je v dolini vetrič, tu gor piha. Danes so tudi oblaki noreli in sonce je bilo kot light show.

Moja princeska si zaželi eno fotko za njen album.

Nekoč mogočna utrdba, ki je dominirala nad dolino, danes razvalina, z modernim dostopom preko mostu. Žal, je ta zaradi varnosti zaklenjen.

Pri vračanju kar naenkrat zagledava plezalca kako razkazuje svojo moč po navpični steni.

Če bi le uploadanje fotografij delalo kot je treba, bi to lahko celo dokončal....

... drugi dan imam več sreče.

Laura je seveda takoj pokazala da tudi ona to zna.

Jaz sebe tu gor zagotovo ne spravim.

Še ena solistična za konec.

Ena starejša

2007-05-15T14:11:00.000+02:00

Malo sem pospravljal disk, pa sem našel tole. F11 4sec. Ugane kdo kaj je to?

Živalski vrt Punta Verde

2007-05-13T14:38:00.000+02:00

V soboto je bilo prelepo oblačno vreme, pa so punce predlagale, da bi šli kaj pogledat v živalski vrt. Ker sem se ljubljanskega že naveličal, smo jo šibnili v Lignano Sabbiadoro, v Parco Zoo Punta Verde http://www.parcozoopuntaverde.it/si/home1.php

Že takoj po vstopu je jasno, da je zoo dobro vzdrževan.

Takoj pri vhodu nas pričakajo surikate. Katja bi seveda takoj imela enega za domov.

Saj jih ne hranijo. Tako samo izgleda.

Boš malo palčk?

Kam greš zopet?

Pridem takoj.

Dvomim.

Saj diham, samo se mi res nič ne da.

Ma kaj tle vsi ležijo kot svinje?

Kaj si reku?

Glej ki te vidim.

Meni visi.

Piše , da je notri, ma bolj ko gledam, bolj se mi zdi, da so me....

Mene raje glej.

Tu smo bili naslednje pol ure.

Vse jasno?

Daj vdri že enkrat, ker stari ne da 20 centov za hrano.

Se vržem, se ne vržem, se vržem, se ne vržem,...

Kmalu smo seveda utrujeni in je treba malo počivat,...

počivat,...
počivat,...

in jokat.

Na srečo včasih Branka prime fotoaparat v roko, tako da se tudi sam kdaj kje vidim.

Medtem ko mi počivamo, nas velika sestra od zgoraj nadzira

Nekateri so čudni. Ko bi vsaj moj aparat bil tako miren.

Kaj me gledaš. Tudi tebi izpadajo lasi.

Čopka sta lepa, ampak glas hujši od slona.

Je mislu da ga ne vidim...

Še malo jih nahranim, pa gremo domov.

He, he. Mene niso vidli.

Začetek

2007-05-10T18:13:00.000+02:00

Potreben je pogum.
Pa tudi kakšna ideja, kaj sploh naj bo tu.

Morda fotografija prvega fotoaparata, s katerim sem fotografiral. In s katerim so me fotografirali dolga leta preden sem kupil trotelkamero in izgubil stik s fotografiranjem:
Še vedno deluje in počive nekje v kotu omare. In rjava "fotrola" v kateri je vedno spravljen diši kot prvi dan, ko je prišel v roke mojim staršem. Po rusiji. Nepozaben vonj.
Tudi flash imam nekje. Nekakšna Bauer zadeva.

Trenutno se igram z ruskim Tairom 300mm F4,5 na olyju. Kar velika zadeva.
Po dolžini kar impresiven. Slik pa razen brezveznih še ni, ker ta stvar ne stoji na enem bogem trinogu, ki ga imam kot stojalo. Bom kaj naredil.