Gor na turn

Izolan sicer ne hodi pogosto v Koper, ampak puncam sem obljubil, da jih bom enkrat peljal na koprski turn, tako da ni blo druge kot prehodit vse stopnice do vrha.

Malo pod vrhom začnejo zvonovi nabijat. Sreča, da so hitro odpeli svojo...

Razgled je kar lep, če so ti všeč strehe.

Zopet sem ugotovil, da se bojim višine. Z muko sem se naslonil čez in slikal.

Ta je pomjanski.


Tudi ona je pomjanska.

Moje princeske

Dve čisto tako mimogrede.

Grad Črni Kal

Želja po drugačnem sprehodu in dve ure prostega časa, sta krivi za današnji izlet do razvaline črnokalskega gradu.

Zgrajen je bil baje nekje v 11. stoletju. Pot do gradu je zelo enostavna. V vasici Zgornji Črni Kal je makedam pot, ki vodi do črnokalskega plezišča, od tu naprej pa mimo razgleda na vrhu stene vodi markirana pot. Vsega skupaj par minut.

Razgled je kar zanimiv, čeprav če je v dolini vetrič, tu gor piha. Danes so tudi oblaki noreli in sonce je bilo kot light show.

Moja princeska si zaželi eno fotko za njen album.

Nekoč mogočna utrdba, ki je dominirala nad dolino, danes razvalina, z modernim dostopom preko mostu. Žal, je ta zaradi varnosti zaklenjen.

Pri vračanju kar naenkrat zagledava plezalca kako razkazuje svojo moč po navpični steni.


Če bi le uploadanje fotografij delalo kot je treba, bi to lahko celo dokončal....

... drugi dan imam več sreče.

Laura je seveda takoj pokazala da tudi ona to zna.

Jaz sebe tu gor zagotovo ne spravim.

Še ena solistična za konec.

Ena starejša

Malo sem pospravljal disk, pa sem našel tole. F11 4sec. Ugane kdo kaj je to?

Živalski vrt Punta Verde

V soboto je bilo prelepo oblačno vreme, pa so punce predlagale, da bi šli kaj pogledat v živalski vrt. Ker sem se ljubljanskega že naveličal, smo jo šibnili v Lignano Sabbiadoro, v Parco Zoo Punta Verde http://www.parcozoopuntaverde.it/si/home1.php

Že takoj po vstopu je jasno, da je zoo dobro vzdrževan.

Takoj pri vhodu nas pričakajo surikate. Katja bi seveda takoj imela enega za domov.

Saj jih ne hranijo. Tako samo izgleda.

Boš malo palčk?

Kam greš zopet?

Pridem takoj.

Dvomim.

Saj diham, samo se mi res nič ne da.

Ma kaj tle vsi ležijo kot svinje?

Kaj si reku?

Glej ki te vidim.

Meni visi.

Piše , da je notri, ma bolj ko gledam, bolj se mi zdi, da so me....

Mene raje glej.

Tu smo bili naslednje pol ure.

Vse jasno?

Daj vdri že enkrat, ker stari ne da 20 centov za hrano.

Se vržem, se ne vržem, se vržem, se ne vržem,...

Kmalu smo seveda utrujeni in je treba malo počivat,...

počivat,...
počivat,...

in jokat.

Na srečo včasih Branka prime fotoaparat v roko, tako da se tudi sam kdaj kje vidim.


Medtem ko mi počivamo, nas velika sestra od zgoraj nadzira

Nekateri so čudni. Ko bi vsaj moj aparat bil tako miren.

Kaj me gledaš. Tudi tebi izpadajo lasi.

Čopka sta lepa, ampak glas hujši od slona.

Je mislu da ga ne vidim...

Še malo jih nahranim, pa gremo domov.

He, he. Mene niso vidli.

Začetek

Potreben je pogum.
Pa tudi kakšna ideja, kaj sploh naj bo tu.

Morda fotografija prvega fotoaparata, s katerim sem fotografiral. In s katerim so me fotografirali dolga leta preden sem kupil trotelkamero in izgubil stik s fotografiranjem:
Še vedno deluje in počive nekje v kotu omare. In rjava "fotrola" v kateri je vedno spravljen diši kot prvi dan, ko je prišel v roke mojim staršem. Po rusiji. Nepozaben vonj.
Tudi flash imam nekje. Nekakšna Bauer zadeva.

Trenutno se igram z ruskim Tairom 300mm F4,5 na olyju. Kar velika zadeva.
Po dolžini kar impresiven. Slik pa razen brezveznih še ni, ker ta stvar ne stoji na enem bogem trinogu, ki ga imam kot stojalo. Bom kaj naredil.