Parenzana II.

24.5.2009. Sončno vreme. Nekaj več kot 20 kolesarjev in kolesark se spravi malo kolesarit po Parenzani. Tokrat jubilejno, že drugič.


Prvi postanek je bil že po par metrih višincev proti Savudriji,


kjer je gospod z najmodernejšo ultra lahko čelado opravil svoje fotografske podvige,

ostali pa smo uživali na soncu in si ogledovali soline.


Prvi klanec navzdol kjer so hrvati že dobili prve klice, da se proti Puli pomika skupina kolesarjev.


Ko gre gor, se pa skupina že podaljša.


Še od zadaj.


Pa zopet od spredaj, potem pa gre aparat v nahrbtnik vse do kažete pri Završju ali tam nekje.


Kaj sem že povedal, da je bilo sončno?


Pri povratku se je skupina še bolj podaljšala. Očitno je, da so tisti v rumenih majicah zelo slabo pripravljeni, saj so bili ves čas zadaj.


Nekateri od utrujenosti sploh niso mogli več kolesarit.

Na srečo je bil "dom" blizu in spust do Sečovelj ni predstavljal ovir.

Občasno maltretiranje

Kolesarjenje je lep in enostaven šport.

Se usedeš in greš.

Pa sem šel. Po blatu gor, po asfaltu dol in po asfaltu gor in po blatu dol:



Ko pa je teh "sedečih" gor dol že zadosti in se dvigne luna škljocnem še eno slikco preden zaide sonce in čimhitreje proti domu ker sem brez luči:


Slikce pa so narejene s ta malim A95. Preveč padcev pri sedenju in drsanju gor dol po blatnih poteh, da bi vleku Olyja s sabo.

Obdelava?

Kako je ta nastala ne vem. Kar naenkrat se mi pojavi v mapi zraven ostalih normalnih. Ima končnico tiff namesto jpg in edit v imenu. Ja verjetno sem nekaj z nečim urejal.???
Če jo odprem z navadnim pregledovalnikom je takšna, če pa uporabim kaj boljšega je pa navadna fotografija. Ne bodi mona uporabim PrtScr in evo jo:

Bedarije

Ko praznujemo rojdan delamo bedarije.

Priprave:

Preizkus:

Rezultat:

Ko se pa mularija domov odpravi pa ostane:
:)

Drobtine

Kot vsaka igrača, ki kmalu konča v kakšnem kotu je ta blog, če to sploh lahko imenujemo blog, na stranskem tiru.

Sem pa vseeno naredil vmes kakšno fotografijo.

Oktober, pogled z vrha Slavnika.

Malo pozneje na pol poti dol.

Tudi na Nanosu smo bili, večkrat.


30. oktober, Piran. Lep sončen dan.

Olympus E

Slika sicer ni moja, mi je pa všeč :)
Olympusovci že vejo zakaj.

Galeb I ja

Je pel Oliver, jaz pa se razočaran nad vrabci spravim nad galebe.
Pripravljeni v burji so me veselo čakali na pomolu:
Dva koraka proti njim, pa je že vse v zraku:
Potem pa se začne igranje s fotoaparatom. Zaslonka zaprta, zaslonka odprta, ISO 100 do 400, IS on, IS off, C-AF, S-AF, od spredaj, od zadaj, proti soncu, od sonca:
Malo pristajanja:

Kar nekaj kreganja med njimi za najvišji položaj na štangi:
Nesporni zmagovalec borbe:
Ko so na tleh je fotografiranje občutno lažje:

Še nekaj bolj od daleč. Jasno je, da bi mi kakšen 300mm bolj koristil:
Lepote Slovenskega morja je zabeležil tudi Olympus:

Ko je odletel še zadnji galeb, sem s polno 2Gb kartico odšel domov še jaz: