torek, 29. september 2009

Jamska tura

27.9.09, okoli 9:00 se začnejo v Kastelcu zbirat avtomobili iz vseh strani obale.
Tega usodnega dne je na vrsti Jamska tura po poteh okoli Beke in Ocizle z ogledom nekaterih jam in ostalih naravnih in malo manj naravnih znamenitosti.


Priprave, spoznavanje novih članov, spoznavanje novih nečlanov, spoznavanje na splošno in dogodek dneva, prevzem majic z logotipom foruma.


Ozračje se je segrelo že takoj na začetku, saj so vsi zgroženo ugotavljali, da so majice napačne velikosti.


No, problematika se je s korenitom posegom s škarjami uspešno rešila in že je na vrsti ogrevalni vzpon proti Socerbu, direktno iz vasi po asfaltu.


In ker je to baje MTB tura, kmalu preidemo na kolovoz.


Zaradi slabe organizacije, zgrešene poti ali česa tretjega je kmalu veselja konec in kolesa je treba porivat ali nosit gor po stopnicah do gradu.


Verjetno bo nekaj tretjega, saj se orgnizator navihano smeji, ali karkoli pač to je.


Kakorkoli, gor pridemo vsi brez večjih poškodb. To je tudi edina fotografija, kjer sem tudi jaz gor.


In medtem ko si eni ogledujejo okolico,


drugi ugotavljajo zakaj aparat zopet ne dela dobrih slik,


Stelio oz. Zvezdan oz. StarMan razlaga zgodovino sveta.


Po kratkem počitku se zlepa al zgrda vsi odpravimo naprej.


Ups, ma kaj glih zdaj si se mogu dvignit, da je glavo rezalo?


Ja, saj vem dolgočasno je tu po ravnem, brez klancev.


Mehanik Mladen in metla Pero, kot protokol zahteva, sta zadnja.


Preden pospravim aparat v nahrbtnik in poiščem pot, so vsi že okupirali glavni trg v Ocizli, kjer je potrebno najti pravo pot naprej.


Saj, tega sem se bal. Smo se že zgubili.


Na srečo pride kmalu njegovo veličanstvo, Admin in nas reši.


Začne se lepši del vožnje. Spuščanje v grapo. Nekateri ga prevozijo previdno z nogami,


drugi pa norijo dol tako hitro, da ne uspem niti čase na aparatu nastavit...


Pa saj ne morem verjet. Zopet smo se izgubili? Ali se samo posvetujejo?


Enim je čisto vseeno, važno, da imajo kaj za glodat.


Posvet je obrodil sadove, od tu dalje samo peš.


Konkurenca pri fotografiranju je močna,


tudi pri opicah...


Po urah utrudljivega plezanja,....


pridemo v jamo.


Napredujemo zelo počasi, saj nevarnost zmočenih nog preži na vsakem koraku.


Kmalu se večini izpraznejo baterije v svetilkah, tako, da je nazaj potrebno v temi.


Eni so brihtni. Niti na kraj pameti jim ne pade, da bi v temo rinli.


Nekako nam uspe opravit ogled dveh ali več jam, prevozit en kup gozdnih poti, na koncu pa na makedam proti Kastelcu.


Seveda, na prvem razpotju zopet ne vemo kam bi....


Reši nas seveda zdolgočaseni Admin.


Ko oddirjajo vsi naprej ostanem zopet sam, pospravim aparat in se spustim v Kastelec na pršut in bobiče.

Odlična turca, prijetna družba in super vreme. Če bi dan prej deževalo, bi bilo še boljše. Vidli bi dva ali tri slape in po blatu rili.

sobota, 26. september 2009

Pomočnica Brina

Pomočnica Brina je tudi naredila kar nekaj fotografij. Nekaj prav odličnih.


Saj veste kdo je Brina, kajne. Tista luštna, s ta dobrim aparatom.


Sneži. Dobro ji je to uspelo.


Osredotočala se je predvsem na neumnosti, ki so jih zganjali otroci. Kdaj so to delali ne vem.


Mmmm, črno-belo. Zdaj vem zakaj me je spraševala, kaj je to "monotone".


Ta fotografija mi je še posebej všeč. Ena boljših tistega dne.


Fotografirat pa se je učila že doma.

torek, 22. september 2009

Urška in Janez

Poroka!

Izrečeni DA, ki spremeni potek življenja posameznika v skupno življenje. Njuna pričakovanja, želje, upanje,... vse se odvrti tisti trenutek. Le da so takrat misli tako zaposlene, da....


Na srečo so na poroki ponavadi tudi svati, ki mislijo namesto neveste in ženina, čeprav v veliki večini samo na hrano in pijačo.


Takšnih in drugačnih zadev je blo tolko, da so se nekateri prav martrali vse "pospravit".


Dve že oddane, zadnja bo čez par ur. Kaj neki se staršema podi po glavi v tem trenutku. Čez par let, upam, bom tudi sam zvedu.


Nekateri so pridni in pripravljajo preizkušnje, če je Janez sploh vreden Urške,


druge pa se nastavljajo fotografu in se štelajo.


Teh romunov, se pa človek res ne more nikakor znebit. Povsod so.


Pa je le prišel fant iz Gabrovke. Ampak najprej ga bo treba malo olajšat, da se kar takoj nauči kako izgleda življenje v dvoje.


Medtem pa se ona pripravlja.


Še uhane in gremo.


Prvi stik je že mimo,


Saj sta prav luštna.


Po mojem je ona bolj, moški mi niso preveč...


Še zadnji pogled proti domu pa gremo naprej.


Ok, ok. Še te tri zraven neveste.


Gremo, gremo, grad Bogenšperk je daleč in že zamujamo.


Pa kaj je to edina sobota za poroke letos?


Ko se človk reši avtoceste lahko končno tablice in šopek namesti tam, kamor paše.


Tudi Janez dobi svoje.


Ja, ja tega nastavljanja bo danes kar dosti.


Še malo na travi....


Pa malo ljubčkov,....


Poglej, poglej kmalu ne bom imel kaj delat, konkurenca.


Katja pa je že omagala. Kje pa, to so priprave na nočno žuranje.


Ja, ja. Zdaj niso več ure ampak minute.


Čakamo in čakamo.


Opa, počasi. Ti še nisi na vrsti.


Aha, tadva pa sta prava.


Glejte kak je lep moj prstanček.


Moja draga more vsekakor prva voščit...


Eni majo pa vsega že zadosti.


In medtem ko fotograf služi svoj kruh,...


...ostali jemo,...


... pijemo,...


...in zganjamo neumnosti. Ta je podoben unemu romunu.


Še nazdravimo,


Pa gremo dalje.

Vmes smo se malo zgubili, pa malo cerkev obiskali na koncu pa nekje na lepem končali. Oz. začeli.


S plesom.


Pa račkami.


Ta hudič se je od nekje prikazal in terjal svoj davek.


Edi je poskrbel, da se je zapelo tudi kaj po istrijansko.


Pa torta je baje tudi bila. In to tako fina, da sem jo raje jedu kot slikal.


Počasi počasi postajamo utrujeni. Nič čudnega, saj je polnoč že kar mimo.



Ta na desni sicer grdo gleda, ampak je zelo dober človek. Mislim, da ne bo nič narobe, če v imenu mladoporočencev napišem: Hvala Sandi!


To sva pa jaz in moja draga. Vsaj na eni sliki sem. Hvala Matej, če se ne motim.


Glej no glej, na dveh sem. Z eno od mojih princesk plešem. Hvala Branka.


Vzdušje se umiri, tako da ostaneta samo še mladoporočenca.


Ostali namreč skačejo in norijo.


Hm, malo bi še lahko počakal.


Še za naslednjo poroko poskrbimo, pa bi kar nehal. Od tu naprej ni za javnost.



Urška in Janez vso srečo.