Letos je nakazovalo da bo suho.
V sončni in vroči Ljubljani je bilo čakanje na štart izredno naporno. Po prevzemu številk sledi obvezno slikanje prisotnih članov, tokrat ne v standardni pozi na kolesu, ampak lepo v senci za mizo.
In potem gremo, priprave na akcijo. Zbor na startu, in čakanje na žvižg. V barvah in črnobelo.
Napetost na višku, ko zapiska štart. In nič.
Še vedno nič. Preden se par tisoč kolesarjev premakne res traja kar nekaj časa. Itak smo bili nekje v zaledju.
Tako da imam čas za igranje:
No končno pridemo do premikanja.
Branka in Laura takoj izgineta v množici nekje spredaj, s Katjo pa se še malo posmejeva in poslikava in potem gas.
Hm, morda pa bomo le mokri...
Zanimivih koles pa res ni majkalo.
Pa smo zopet skupaj. Od tu naprej en sam užitek, smeh in pedaliranje. Kmalu je začel rositi dež, tako da je aparat romal v nahrbnik, ostalo pa je že zgodovina.
4 člani, 4 kolesa. 4 na startu, 4 na cilju.
Nasmeh na premočenem Laurinem in Katjinem obrazu ko z vso brzino divjata skozi cilj ob bodrenju navijačev, NEPRECENLJIVO.
Ko se strasti umirijo, kolesa so že v avtu, pašta že v želodcu, pade vprašanje: Kaj drugo leto gremo lahko zopet?
Ni komentarjev:
Objavite komentar